jagodedinozavri

Mateja Dobravec

Jagode za okus, dinozavri za domišljijo

»Če nimajo kruha, naj jedo potico!« je rekla Marija Antonietta – in ostala brez glave. Ko se boste v tehle prazničnih dneh preobjedli potice, si boste zaželeli – torto? »Vsak otrok ima enkrat v življenju pravico do lepe, mami, lepe torte!« je pred leti rekla naraščajnica – in ostala živa. Na spletu smo si namreč ogledovali torte Mateje Dobravec iz Tolmina, ki se je takrat šele lotevala sladkega posla, in se čudili cukrenim umetnijam.

Jagode in dinozavri – tako se imenuje njeno podjetje. »Jagode so za sladki del posla, dinozavri za otroški del. Ime sem si izmislila v obdobju, ko je bil moj prvi sin še malček in obseden od dinozavrov. Ko pa te vsi poznajo, imena ne menjaš več,« razlaga Mateja v svoji kuhinji, kjer se je začenjala tortasta zgodba talenta in naključij, čeprav naj bi dekle postalo ekonomistka. Čakaj, ali nihče ni opazil njenih spretnih prstov in smisla za kiparjenje? In ona, ali ni imela drugačnih želja?

Njene temne oči pridne punčke potemnijo: »Niti ne ... pa sem kot osnovnošolka nastopila v oddaji Klub klobuk kot obetavna modna oblikovalka, haha! Potem je bila gimnazija pred domačim pragom najbolj udobna, okolica mi je dopovedovala, da je v ekonomiji vedno dovolj dela in služb ...«

Tolmin je odročno daleč, tako rekoč v kurini ritki, do njega vodi vijugasta Keltika skozi Idrijo ali daljša pot skozi Novo Gorico. Alpsko mestece na terasi nad Sočo in Tolminko z mediteranskim navdihom je po osamosvojitvi Slovenije ostalo brez dobršnega dela podjetij. Dela ni veliko, služb še manj. Tudi Mateja je pristala na zavodu za zaposlovanje, čas si je preganjala z občasnimi šivanjem, drugimi ročnimi deli in urejanjem doma. So ženske, ki znajo odslužene zaboje predelati v mizo; nekatere iz stare deske naredijo pladenj za salamo, božično okrasje sešijejo same ... in je vse poceni in vendar kot iz revije. »Sem ratala že obsedena od tega, da kar z najmanj sredstev ustvarim nekaj novega – ampak minimalističnega! Vse hočem sama narediti: žagam, barvam ... Recikliram da, vendar ne na silo,« pripoveduje v tolminskem pojočem narečju. »Če bi si upala, bi imela stene vsako leto drugače pobarvane. Pa si ne – zato se igram z dodatki.«

Vmes je znova zanosila in na spletu po naključju našla stran o krašenju tort s sladkorno maso, fondantom, ki ga mnogi imenujejo tičino. »Nikoli nisem bila vneta pekarica – torte sem spekla, ker sem bila pač pridna. Raje pojem pršut kot pecivo. Mama je bila v mojem otroštvu gostinka in je domov prinašala dobre jedi pa manire, kako mora biti miza urejena. Izpopolnjuje pa me krašenje. Zato mi ne recite slaščičarka, ker se ne počutim to!« V običajni pečici se je pred petimi leti spekla prva torta, Mateja jo je okrasila ... se spomnite svojih tovrstnih poskusov? Njena je bila taka, da so jo hotele še prijateljice, sorodniki ... in torte so se množile, prijateljice prijateljic so povpraševale, ali bi spekla tudi njim. Splet pa ji je ponujal vpogled v dosežke na tem področju in trgovine s pripomočki so postale dosegljive. V Tolmin so romali paketki z barvami in orodjem. »Pravo znanje pa ti dajo samo izkušnje, s poskušanjem dosegaš popolnost,« pravi.

»Seveda sem kmalu pomislila na podjetništvo, vendar me je bilo strah. Dolgo časa sem oklevala, še veliko več časa sem porabila za ureditev espejevstva, pridobitev subvencije za samozaposlene – to je bila edina konkretna pomoč, in ureditev delavnice.« Jeseni leta 2010 je ustanovila svoje podjetje – brezposelnost v njeni občini je takrat dosegla 11 odstotkov. Primeren milje za zagon?

Domači so se poslovili od garaže, kjer je nova podjetnica uredila slaščičarsko delavnico. Če je njen dom zgoraj poln njenih okrasnih domislekov – oplesk se ujema z zavesami in te so v izzivajočem razmerju s sinjim obešalnikom, na katerem visi že omenjena deska za suhe šalame – je delavnica pusto sterilna – HACCP, varnostni sistem za zagotavljanje varne prehrane, ki je bil prvotno zasnovan za Nasin vesoljski program, je neizprosen. V tej delavnici se sicer torte pečejo iz čim bolj naravnih sestavin, jajc, moke, sladkorja, čokolade, sadja, smetane.

Začne z modeliranjem figur, ki ji vzamejo dosti časa. Za obraze ljudi mimogrede mine ura dela za nos, oči, izraz ... Potem je na vrsti peka biskvita, ki se mora ohladiti, da ga lahko nadeva s kremo. Zatem torto premaže z masleno kremo, na koncu jo obleče v sladkorno maso in okrasi.

Ko se konec tedna dokončajo vse torte za sobotne poroke in nedeljska slavja, je delavnica v ponedeljek brezhibno čista in dremava, le cukrast vonj v zraku ostaja. Metulji so odleteli s poročne torte k srečnemu paru, pujsa Pepa se zdaj valja v spominu dveletnice, drsalka s snežakom je občepela na pladnju, potem ko so jima lakotniki pojedli zasneženo podlago izpod ritke. »Seveda je največ naročil klišejskih, po likih iz risank za otroke, tako da si jih moram naprej zavrteti.« Kaj pa bi ti delala, Mateja?

Temne oči ji zaplešejo twist. »Za otroke škrate in palčice, morda like iz klasičnih pravljic, ki jih oblikujem po svoje. Torta mora pripovedovati zgodbo. Najprej zagledaš vodilni lik, potem pa na obodu raziskuješ podrobnosti. Pri poročnih tortah pa bi se igrala z rožami, podobno kot to počneta Ron Ben iz New Yorka in Peggy Porschen iz Londona. Pa modi bi sledila – zdaj so velika uspešnica v vintič slogu ter zlate in srebrne. Ja, imela bi svetovalnico za torte!« se zasmeje. Aha, par pride v po Matejino čeden atelje, ona postreže čaj in potem skupaj dodelujejo veliki dan: kako bosta oblečena, kaj se bo dogajalo in kako bo torta povzemala njuno veliko odločitev. Po uri razglabljanja je naročilo oddano – ona pa da duška domišljiji, nekaj dni sestavlja cvetove in v petek peče, v noči na soboto sestavlja in v sobotnem jutru drvi po državi.

Srečnemu koncu naproti, ker se mi zdi, da so v tem poslu napake tako neodpustljive kot v zdravniškem cehu. Si predstavljate torto, ki se tepe z barvo nevestine obleke? Ali se sesede od ovinkov in vročine? In bog ne daj bruhajoče svate? Se mi zdi, da ti ena sama napaka uniči posel. »Kdaj me preganja čas. Ne morem delati na zalogo, to je sveže delo, zato me že nekaj dni prej stiska, čeprav rada delam projektno. Moje nočne more pa so prevozi: treba si je vzeti dovolj časa, čutim vsako grbino na cesti, strah me je vročine, zastojev na avtocesti ... Toda to je koristen strah, na koncu itak zmeraj rata bolje, kot sem pričakovala.«

Junija je delala poročno torto za stranko z natančnimi željami: metulji se morajo ujemati s trakom okrog oboda, ta pa mora biti v natančno določenem zelenem odtenku. »Z veliko treme sem jo odpeljala na kraj svatbe, potem je prišla nevesta, pogledala torto od spredaj, od zadaj – in me objela. Kar obsedeli sva tam in se pogovarjali.« Odzivi zadovoljnih odjemalcev ji sladkajo neprespane ustvarjalne noči.

Podjetništvo doma občutijo vsi družinski člani. »Brez mamine in partnerjeve podpore ne bi šlo, če njega ne bi bilo, se sploh ne bi lotila. In ja, otroka dobivata najlepše torte, to sem si obljubila v zameno za njuno potrpežljivost!« »Čokoladna je ta boljša!« rečeta oba sinova.

Mateji se zdi, da je njena podjetniška ideja kljub krizi je uspela: »Glej nisem bogata, gotovo pa nam gre lažje. Kdaj mi več, kdaj manj ostane. Če ne bi bila kriza, bi si upala poiskati pomoč nekoga, ki peče - potem bi že morala širiti program, saj z zaposlenim prevzameš tudi obveznosti.« Razmišlja o ekološko pridelanih sestavinah, vendar kaj, ko je cena pomemben dejavnik pri naročanju. Ne moti je, če ljudje samo poizvedujejo po ceni, vendar nekateri pričakujejo, da bodo torte poceni samo zato, ker nastajajo tako od daleč od Ljubljane. To so vendar torte z dodano vrednostjo, stroški pa so povsod enaki!

Material njenega »kiparjenja« jo za zdaj čisto izpolnjuje, le kdaj si zaželi, da bi se poskusila v keramiki. Še en izraz njene ustvarjalnosti pa lahko vidite na spletnem portalu Dom in stil (http://www.dominstil.si), kjer objavlja svoje izdelke za lepše bivalno okolje in stilira. »Zelo rada to delam, to je za dušo. Oboje se dopolnjuje.«

 

Napisala: Mirjam Furlan Lapanja
Jana, XLI/2, 8.1.2013